Hoja po obzidju zaprtega samostana
Po dobrem zajtrku se oblečemo v planinska oblačila in krenemo na izlet. Obiskali bomo bližnji hrib in si ogledali enega od najstarejših samostanov pri nas. V nahrbtniku malica in pa dovolj vode za ves dan pešačenja, pa še kakšen anorak za primer dežja, če nas kje preseneti. Z nahrbtnikom na hrbtu in s psom na povodcu se odpravimo. Pot nas pelje za hišo čez brv nad potočkom skozi gozd. Tukaj Pikija spustimo s povodca, da prosti teka naokrog. Vedno pa v najini bližini, dobro je naučen in poslušen. Uboga na ukaz. Je dal skozi kar nekaj tečajev pasje šole, da lahko zdaj brez skrbi tavamo naokoli.
Gozd postaja vse redkejši in v daljavi že opazimo zidovje našega cilja. Poiščemo še zadnjo senco, preden zapustimo gozd in pomalicamo. Tako okrepljeni nadaljujemo pot. Pred vhodom v samostan pa rahlo razočaranje. Samostan je zaprt za oglede, zaradi prenove. Možno se je samo sprehoditi po obzidju, v notranjost pa žal ne moremo. Škoda. S samostanskega obzidja je prečudovit pogled na dolino pod njim in pa okoliške hribe. Vidi se ogromno vinogradov, sploh na sončnih straneh pobočij. Ni čudno saj smo v središču ene najbolj vinorodnih pokrajin pri nas. Na notranjo stran samostana se tudi lepo vidi. Opazimo ljudi, ki so oblečeni v samostanska oblačila, kako hodijo sem in tja, vsak po svojih opravkih. Čudovito idili edino motijo stroji gradbenih delavcev, ki obnavljajo eno izmed mnogih stavb v notranjosti samostana. Res škoda, da ne moremo noter, da bi si ogledali vsakdanje življenje menihov in kupili kakšen spomin ali pa kakšen njihov proizvod, ki je znan daleč naokoli.
Rahlo razočarani zapustimo samostansko obzidje in se čez bližnji vrh počasi vrnemo v hiško. Piki se kar zlekne na svoje ležišče, utrujen od dolge hoje, saj so njegove male tačke danes prehodile kar nekaj kilometrov. Midva pa skočiva v jakuzzi in se dolgo v noč ob kozarčku dobrega vina prijetno pogovarjava.…